Današnjo okroglo mizo so v združenju pripravili pred dnevom osveščanja o metastatskem raku dojk, ki bo v nedeljo.
Onkologinja Simona Borštnar z Onkološkega inštituta v Ljubljani je na današnji okrogli mizi dejala, da imajo v Sloveniji natančno število bolnic s primarno razsejanim rakom dojk, torej tistih, pri katerih so zasevke na drugih organih ugotovili že ob postavitvi diagnoze, teh je približno 90 na leto. Podatkov o številu bolnic s sekundarno razsejanim rakom dojk pa nimajo, ocenjujejo pa, da jih je okoli 400.
Natančne podatke zbirajo v kliničnem registru, ki deluje od 1. januarja 2023, prvo analizo podatkov pa pričakujejo letos. Borštnar je poudarila, da je slovenski nacionalni register raka eden najstarejših v Evropi in zbira podatke o vrsti raka, številu določenih vrst raka, deležu posameznega raka in o stadiju.
"Nimamo pa podatka o tem, kako so bili bolniki zdravljeni in kako se je bolezen izšla," je opozorila. S kliničnim registrom pa bodo pridobili tudi te podatke in zbirali osnovne neželene učinke zdravljenja.
Poudarila je, da je napredek zdravljenja v onkologiji zelo hiter, za vse vrste raka pa vseskozi dobivajo nova zdravila, kar jo veseli. "S polno odgovornostjo lahko rečem, da je za bolnice z rakom v Sloveniji res dobro poskrbljeno in da do večine zdravil pridejo prej kot njihove sotrpinke v drugih evropskih državah, vsekakor pa veliko, veliko prej kot sotrpinke v državah vzhodno od nas," je dejala Borštnar.
Zdravljenje je prilagojeno vsaki bolnici, saj na odločitev onkologa o zdravljenju vplivajo želje bolnice. Večinoma gre za kronično bolezen, ki jo zdravijo do konca življenja. Dodala je, da ko zdravljenje popusti, ga zamenjajo za drugo vrsto in potem za tretjo in tako naprej. "Bolniki lahko sprejmejo tudi do dvanajst in več linij zdravljenja, ko to res ne učinkuje več, pa zdravimo samo simptome bolezni," je povedala. Dodala je, da si vsi bolniki ne želijo vseh zdravljenj, saj vsako spremljajo neželeni učinki. Med njimi je najpogostejša utrudljivost, torej stalno prisoten občutek fizične, čustvene ali kognitivne utrujenosti.
Klinična psihologinja Vesna Radonjić Miholič je opozorila, da je duševnost izredno pomembna in neločljivo povezana z osebo, je vir strahov in skrbi, obenem pa tudi neprecenljiv vir moči. "Prepričana sem, da je psihološka opora prav tako pomembna kot vsi medikamenti," je dejala in dodala, da bi jo v prvi fazi potrebovali predvsem svojci in prijatelji, bolnica sama pa kasneje.
Opozorila je, da bolnico poleg telesnih in duševnih bremen bolezni obremenjujejo tudi odnosi z bližnjimi, sploh ker ti niso naučeni, kako biti v oporo nekomu v novi, tudi njim neznani situaciji. Meni, da je psihološka podpora potrebna od prvega dne diagnoze, skozi zdravljenje do njegovega zaključka in tudi dlje. Bolnice in bolniki sicer pravijo, da so jim ob začetku bolezni v največjo oporo sobolniki, prijatelji, naključni znanci v čakalnicah ambulant, svojci in šele nato psihologi.
Predsednica Združenja Europa Donna Slovenija Tanja Španić je dodala, da ženske velikokrat poskušajo biti čim bolj močne za druge, ko jim notranje moči zmanjka pa morajo najti nekaj, kar jih napolnjuje, kot so dobra družba, film, glasba, počitek ali šport. "Po drugi strani pa tudi, da prepoznamo, kdaj tega nismo zmožne in kdaj nam lahko pomaga strokovna pomoč psihologov," je povedala.
Nevrologinja Saša Šega Jazbec je za diagnozo razsejanega raka izvedela tri leta po prvi diagnozi, danes pa je dejala, da je ena najtežjih stvari sporočiti diagnozo bližnjim. "Mislim, da diagnozo in stanje jaz veliko bolje prenašam kot moji svojci, ampak k sreči so tudi oni močni," je povedala. Dodala je, da sama psihološke pomoči doslej ni potrebovala in da je trenutno srečnejša kot kdajkoli prej.
