Zagotavljajo, da so se pripravljeni odločno odzvati na vsakršno morebitno grožnjo, o njihovi dobri izurjenosti in profesionalnosti pa pričajo pohvale poveljnikov ostalih članic bojne skupine.
Voditelji članic zveze Nato so konec marca kot odgovor na rusko invazijo na Ukrajino potrdili namestitev štirih novih večnacionalnih bojnih skupin na vzhodnem krilu zavezništva - na Slovaškem, Madžarskem, v Romuniji in Bolgariji. Kmalu zatem pa je slovenska vlada sprejela še odločitev o sodelovanju Slovenske vojske v Natovi bojni skupini na Slovaškem.
Sama bojna skupina je sestavljena iz kopenske in letalske komponente. Kopenski del, nameščen v vojaški bazi v Leštu v osrednjem delu Slovaške, sestavlja pet držav, in sicer Slovaška, Slovenija, Nemčija, ZDA in Češka, pri čemer ima slednja tudi vlogo vodilne države. Letalski del, lociran v vojaškem letališču Sliač, pa sestavljata vodilna Nemčija in Nizozemska. Skupno v bojni skupini sodeluje nekaj več kot 1200 vojakov, od tega približno sto pripadnikov in pripadnic Slovenske vojske. Celotni bojni skupini poveljuje slovaški polkovnik Ladislav Bujarek, slovenskemu kontingentu pa poveljuje major Franc Klemen.
Slovenski del bojne skupine sestavljajo lahke pehotne čete iz 10. pehotnega polka skupaj s podporo različnih enot Slovenske vojske. Premiki na Slovaško so se pričeli že maja, prvi dnevi pa so bili namenjeni vzpostavitvi pogojev za delovanje kontingenta ter čim hitrejši integraciji v bojno skupino. Celoten proces je zajemal namestitev, vzpostavitev povezav z domovino in operativnim okoljem, pripravo opreme in vozil, ter seznanitev z varnostno situacijo v regiji. Rotacija vojakov na Slovaškem poteka vsakih šest mesecev, kar pomeni, da bo nova stotnija slovenskih vojakov na misijo napotena konec novembra.
Bojna skupina je svojo operativno zmogljivost in bojno pripravljenost dosegla z zaključnimi vajami Močna povezanost (Strong Cohesion), ki so potekale od 20. do 22. septembra. V vaji je sodelovalo 1000 vojakov iz vseh članic bojne skupine. Potekala je na območju velikem približno 60 kvadratnih kilometrov, cilj pa je bil obramba Slovaške, v primeru ko bi sovražnik prestopil državno mejo.
Podobno vajo, v zmanjšanem obsegu, je slovenski kontingent izvedel tudi v četrtek na predstavitvi zmogljivosti bojne skupine. Vaja je ponazorila boj proti močnejšemu sovražniku in taktiko, kako čim bolje omejiti njegovo napredovanje.
Osrednja oprema slovenskih vojakov na vaji - in tudi sicer na Slovaškem - je vključevala lahko oklepno vozilo Valuk, avtomatsko puško F2000-S, avtomatski bombomet GMG in lahki puškomitraljez FN minimi. Glavna prednost slovenske opreme na bojišču je njena mobilnost. Vseeno pa opremljenost slovenskega kontingenta v primerjavi z ostalimi članicami bojne skupine nekoliko zaostaja. V luči tega so vojaki izpostavili potrebo po novejši opremi in naprednejši zaščiti.
Povprečen dan slovenskega vojaka na Nato misiji sestavlja jutranja športna vadba ter dopoldansko in popoldansko urjenje, ki vključuje tako samostojne treninge kot treninge z ostalimi nacijami, s katerimi vojaki pravijo, da sodelujejo brez kakršnihkoli težav. Vojaške vaje potekajo na različnih lokacijah, ena od pogostejših pa so zapuščene sovjetske stavbe znotraj vojaške baze v Leštu.
Slovenski vojaki med drugim sodelujejo pri izvajanju mirnodobnih aktivnosti in aktivnosti za zagotavljanje in vzdrževanje pripravljenosti v podporo okrepljeni odvračalni ter obrambni drži Nata v regiji. "Tukaj smo zato ker ljubimo to kar imamo doma in želimo varovati domovino pred morebitno grožnjo," je poudaril poveljnik slovenskega kontingenta major Klemen.
Vojaki ocenjujejo, da so se v sklopu bojne skupine pripravljeni odločno odzvati na vsakršno morebitno grožnjo. Pri vprašanju v čem izstopajo v primerjavi z ostalimi vojaki, pa so bili nekoliko bolj skromni; izpostavili so zlasti znanje angleščine in redne zmage v skoraj vseh športnih aktivnostih.
O uspešnosti slovenskega kontingenta so sicer pričali poveljniki ostalih članic bojne skupine, ki so pri pohvalah izpostavili predvsem njihovo dobro izurjenost, strokovnost in profesionalnost.
Slovenski vojaki so v zameno pohvalili gostoljubnost Slovaške ter prijaznost, konstruktivnost in ekipni duh preostalih kontingentov. Vseeno pa so v šali dejali, da bi za zajtrk radi pojedli tudi kaj drugega kot zgolj hrenovke. Kot zanimivost so tudi izpostavili, da na bojni misiji prvič sodelujeta tudi oče in sin.