Med najbolj ogroženimi so srnjaki in njihove mladiče, ki se prvih nekaj dni skrivajo v visoki travi, pri čemer se ob nevarnosti ne zatečejo v beg, ampak otrpnejo. Prav to pa jih izpostavi smrtonosni nevarnosti mehanizirane košnje. Tudi ptice, kot so priba, kosec in poljski škrjanec, gnezdijo neposredno na tleh in so v tem obdobju posebej ranljive.
Zakon o divjadi in lovstvu določa vrsto obveznosti, med njimi ohranjanje mejic in naravnih zatočišč, uporaba zaščitnih sredstev pri delu s stroji ter spoštovanje usmeritev za ravnanje z divjadjo. Kljub obstoječi zakonodaji pa praksa na terenu pogosto še zaostaja za predpisi.
Strokovnjaki kot eno najučinkovitejših metod varovanja izpostavljajo spremembo smeri košnje. Namesto košnje od robov proti sredini, kjer živali ostanejo ujete, se priporoča začetek košnje na sredini in nadaljevanje proti robu. Na večjih površinah najprej pokositi obcestna pasova, nato nadaljevati od znotraj navzven. Učinkovita je tudi uporaba verig na traktorjih, ki z ropotom odženejo živali.
Profesor Rajko Bernik z Biotehniške fakultete poudarja, da so sodobni stroji prehitri, da bi živalim omogočili umik. V številnih državah so zato že uveljavili omejitve košnje, fizične preglede travnikov, uporabo brezpilotnih letalnikov in druge metode za zmanjšanje poginov. V Nemčiji je bila denimo z droni v enem letu rešena več kot pettisočglava populacija živali.
Čeprav popolne rešitve ni, kombinacija zakonodaje, tehnologije in ozaveščenosti lahko bistveno zmanjša negativne učinke košnje na prostoživeče živali. Vsak posameznik lahko z nekaj previdnosti prispeva k varstvu narave in sobivanju človeka z divjino.