Ideja o razvoju tako stisnjenega zvočnega formata sega v leto 1982, ko si je raziskovalec Karlheinz Brandenburg za doktorsko disertacijo zadal nalogo, da omogoči prenos kakovostnega zvoka po digitalni telefonski liniji. Skupina pod vodstvom Hansa-Georga Musmanna, v sodelovanju z Univerzo Erlangen-Nürnberg, ameriškim AT&T Bell Labs in francoskim Thomsonom, je nato razvila tisto, kar poznamo kot MP3.
Čeprav se je sprva uveljavljal počasi, je nepričakovani splet okoliščin pospešil njegovo širjenje. Avstralski študent je leta 1997 z ukradeno kreditno kartico pridobil licenčno programsko opremo in jo brezplačno objavil na spletu. S tem je omogočil množično uporabo MP3, kar je vodilo tudi do nastanka platforme Napster, ki je od leta 1999 pretresla glasbeno industrijo s prostim deljenjem datotek.
Napster je povzročil veliko finančno škodo založbam in glasbenikom, a je hkrati dokončno uveljavil MP3 kot svetovni standard za digitalno glasbo. Tehnologija se uporablja še danes, zlasti v izpopolnjeni različici AAC, pri pretočnih storitvah, digitalnem radiu, televiziji in video klicih.
Čeprav Fraunhoferjev inštitut ni ustvaril astronomskih zaslužkov, se je do leta 2017, ko so v ZDA potekli patenti, od licenčnin letno stekalo do 100 milijonov evrov. Glavni dobičkarji so bili proizvajalci naprav, kot so Apple, Sony, SanDisk in drugi. Apple je z iPodom med letoma 2001 in 2022 ustvaril kar 60 do 70 milijard dolarjev prihodkov in najmanj 15 milijard dolarjev dobička.
Tako je pred tremi desetletji preprosta končnica .mp3 sprožila tehnološko in kulturno revolucijo, ki še vedno odmeva.