V tej zbirki je doslej izšlo več kot 20 knjig. Objavila je tudi blizu 1000 člankov v različnih časopisih in revijah, je zapisano v avtoričini spletni knjigarni.
Za svoje delo je prejela več priznaj in nagrad: priznanji zavoda šolstvo in andragoškega centra ter leta 1995 nagrado RS na področju šolstva za življenjsko delo. Leta 2002 je bila nominirana za Slovenko leta.
Za zbiranje ljudskega gradiva jo je navdušil njen oče. Sama je sprva sistematično zbirala gradivo iz slovenskega ljudskega slovstva. Ko se je nabralo veliko tega gradiva, se je odločila za njegovo objavo ter ga je razdelila glede na osnovne elemente ljudskega izročila: voda, kruh, les in kamen.
Poleg pripovedk je njeno zbirateljstvo namenjeno tudi šegam letnega kroga (od januarja do decembra) in življenjskega kroga (od rojstva do smrti), je objavljeno na spletni enciklopediji Wikipedija.
Rodila se je leta 1937 v Ljubljani. Njena družina sicer prihaja s Krasa. Njen oče je bil Kraševec, a se je pred fašizmom umaknil v Ljubljano, mati je bila Ložanka. Bila je zelo domoljubno vzgojena, saj je bil njen oče Maistrov borec in član Osvobodilne fronte. Udeležen je bil tako v prvi kot drugi svetovni vojni.
Osnovno šolo in gimnazijo je obiskovala v Ljubljani, kjer je tudi doštudirala angleščino in ruščino.
Njen soprog je bil eden najbolj znanih slovenskih alpinistov in himalajskih pionirjev, Aleš Kunaver. V zakonu so se jima rodili trije otroci: Vlasta (zdravnica), Brigita (slavistka in umetnostna zgodovinarka) in Primož (strojnik).
Aleš Kunaver je 2. novembra 1984 tragično umrl med fotografiranjem Julijcev iz helikopterja, doma pa je ostalo veliko njegovih zapiskov, fotografij in filmov. Iz te bogate dediščine je Dušica Kunaver izdala več knjig s področja alpinizma.
