Paredes je začela igrati pri 14 letih ter v svoji karieri nastopila v več kot 75 filmih. Med drugim je zaigrala v Almodovarjevih filmih Vse o moji materi, Cvet moje skrivnosti in Visoke pete, s čimer si je prislužila vzdevek Almodovarjevo dekle.
"Španska kinematografija je izgubila eno najbolj ikoničnih igralk Mariso Paredes," je v izjavi zapisala akademija. Kot so dodali, so njeno igralsko delo sestavljale močne, ambivalentne, strte, strastne, enigmatične in zelo človeške ženske.
Predsednik vlade Pedro Sanchez, ki se je ob smrti poklonil na omrežju X, jo je označil za eno najbolj pomembnih španskih igralk vseh časov. "Njena prisotnost v kinu in gledališču ter njena zavezanost demokraciji bosta zgled za prihodnje generacije," je med drugim zapisal. Nekdanji predsednik filmskega festivala v Cannesu Gilles Jacob pa je izpostavil njeno mirno eleganco, "tisto nežno vedrino, ki jo je zanetila z enim samim pogledom svojih bledih oči".
Paredes se je rodila leta 1946 v delavskem delu Madrida, ko si je država opomogla od uničujoče državljanske vojne, ki je trajala v letih 1936 in 1939 pod Francovo diktaturo. "Moja poklicanost se je rodila z mano... vendar je imela veliko opraviti s sosesko, v kateri sem živela, blizu gledališča," je povedala nekoč filmski akademiji.
V Španiji je postala zvezda, njena mednarodna kariera pa se je začela po prvem filmu z Almodovarjem Mračne navade iz leta 1983, s katerim se je začelo tudi njuno dolgoletno sodelovanje.
"Marisa mi je popolnoma zaupala in mi dala vse," je leta 1995 za francoski časopis Liberation povedal z oskarjem nagrajeni režiser in simbol postdiktatorske Španije.
Igralka je bila dvakrat nominirana za španske filmske nagrade goya. Leta 2018 je prejela častno goyo. Zaigrala je tudi v filmih, kot sta Življenje je lepo italijanskega režiserja Roberta Benignija in Hudičeva hrbtenica mehiškega režiserja Guillerma del Tora. V letih od 2000 do 2003 je predsedovala Španski filmski akademiji.
