Post v krščanskih cerkvah povezuje skupna ideja, a različni pristopi
Vse večje krščanske cerkve poznajo post kot pomemben duhovni čas, vendar se pristopi, pravila in poudarki med njimi razlikujejo. Čeprav post v temelju pomeni odpoved in pripravo, vsaka tradicija nanj gleda nekoliko drugače – od strogega prehranskega odrekanja do tišine in osebne refleksije. Veliki post je najstrožji in najdaljši.
V Rimokatoliški cerkvi postni čas traja 40 dni pred veliko nočjo in se začne s pepelnično sredo. Verniki se izogibajo mesu, medtem ko mleko, jajca in ribe niso prepovedani. Poudarek ni le na hrani, ampak tudi na notranji odpovedi – marsikdo se v tem času odreče uživanju sladkarij ali se zavestno posveti molitvi in prostovoljnemu delu.
Evangeličanska cerkev prav tako obeležuje postni čas pred veliko nočjo, a brez natančno predpisanih pravil. Ni torej strogega odpovedovanja živilom, saj odpoved določa vsak posameznik sam, bistvo pa ostaja enako: umik v notranjo tišino, razmislek o odnosu z Bogom ter osebna duhovna rast.
Post obstaja v vseh pravoslavnih cerkvah, a se razlikuje v strogosti in pristopu. V ruskih cerkvah pomeni popolno odpoved živalskim izdelkom, brez olja in le z enim obrokom na dan. Rusi postijo tako, da jejo šele po sončnem zahodu, torej večerjajo. Čez dan ne jejo, velik poudarek pa je na surovi hrani.
V grški, romunski in srbski pravoslavni cerkvi se verniki prehranjujejo čez ves dan, pogosto so dovoljenje tudi ribe in drugi morski izdelki, kar je v ruski pravoslavni cerkvi v času postenja strogo prepovedano. Grki, Romuni in Srbi hrano pripravljajo tako kot običajno, torej jo kuhajo ali pečejo, čemur se Rusi v času postenja izogibajo. Prav tako v grški, srbski in romunski cerkvi duhovniki pogosto radi poudarijo, da je bolj pomembno, da človek posti z ljubeznijo in iskrenostjo, kot da slepo sledi vsem prehranskim pravilom. Če je nekdo bolan, potuje, dela fizično naporno, lahko dobi blagoslov za lažji post – recimo, da kljub postu uživa mlečne izdelke.
Mnogi pa so postna pravila in verske običaje prilagodili po svoje. V srbski in romunski pravoslavni cerkvi je to še posebej izrazito, saj so v preteklosti ljudje živeli v odmaknjenih krajih brez urejenih cest in dostopa do duhovnikov, zato so si številne skupnosti pravila prilagodile po svoje.
Pomanjkanje dostopa do duhovnikov in verskih voditeljev ter visoka stopnja nepismenosti sta pripomogla k temu, da so posamezniki cerkvena pravila tolmačili različno. Sčasoma so se oblikovali posebni običaji, ki se niso vedno ujemali z uradnim cerkvenim naukom. Ljudje so tako postopoma ustvarili tudi svoje lokalne različice posta, ki se v določenih vaseh prenašajo iz roda v rod in se jih verniki držijo še danes. Tako lahko že znotraj enega območja najdemo več različnih običajev, ki se nanašajo na to, kdaj in kako se posti, kaj je dovoljeno uživati in kateri dnevi so posebni.
Verniki v Srbiji, Severni Makedoniji ter Bosni in Hercegovini so razvili bogato tradicijo postnih jedi, med katerimi imajo posebno mesto celo sladice, pripravljene brez mleka, jajc ali masla.
Gre za ustvarjalne recepte, ki se pogosto prenašajo iz roda v rod, saj so gospodinje morale kljub strogim postnim pravilom najti način, da ob posebnih priložnostih razveselijo družino tudi s čim sladkim. Tako so nastale razne torte z rastlinskim oljem, peciva z oreščki, sadjem ali marmelado, sladice s kokosom, rožiči ali medom, pri katerih je pomembno, da ne vsebujejo živil živalskega izvora.
Duhovniki teh razlik praviloma ne odpravljajo, saj razumejo, da gre za globoko zakoreninjene navade, ki so pogosto povezane s kolektivno identiteto in spoštovanjem prednikov. Obenem pa vedno znova poudarjajo, da je najpomembnejše, da človek posti z iskrenim namenom, z odprtim srcem in spoštovanjem do sočloveka.
V rimokatoliški in evangeličanski cerkvi post razmejo kot pot notranjega očiščenja in rasti. Ruska cerkev post razume kot duhovni boj, grška, romunska in srbska pa kot očiščenje, čeprav ga romunska in srbska dodatno v praksi živita v skladu s podeželskimi navadami na posameznem območju.